Ker vemo, da vas med letošnjim poletjem nekoliko manj muči vročina in njene logične posledice kot prejšnja leta, smo vam v veri, da si nekoliko več potenja in mučnega nočnega preobračanja v postelji le želite, za nocojšnjo recenzijo pripravili nadvse vročo zvočno izkušnjo, ki vam bo ob nadaljnjem poslušanju zagotovo pregrevala vaš slušni nevrotični sistem. Delno k temu napeljuje že samo ime plošče, The Sauna Session. Čeprav so posnetki najbrž res nastajali sredi vročega julija 2012, so vendarle ti t. i. „savna“ sessioni ime dobili po nazivu studia blizu italijanskega mesta Varese, kjer se je izključno za ta namen zbrala druščina glasbenikov in posnela pohvalno presenetljivo in nevsakdanjo zvočno dogodivščino, ob kateri boste predvsem ljubitelji bolj svobodnih glasbenih prijemov vsekakor prepoteno uživali.
Za začetek je vredno nekaj prostora nameniti sami predstavitvi projekta PBB’s LACUS AMOENUS. Vodja projekta Piero Bittolo Bon spada med najperspektivnejše predstavnike mlajše italijanske jazz scene. Multiinštrumentalist in komponist, ki pa se sicer najbolj znajde v vlogi alt saksofonista in basista, si že več let popolnoma zasluženo utira pot na vrh, sicer srednjedobro razvite italijanske jazz scene. Predvsem je znan kot eden vodilnih članov jazzovskega kolektiva in založbe El Gallo Rojo Records, ki že nekaj let predstavlja zatočišče mladim in manj mladim glasbenikom z Apeninskega polotoka in širše, ki jim je skupna raziskovalna in deviantna ustvarjalna glasbena vnema. Bonu se je ob priliki pridružila pisana in nenavadna zasedba glasbenikov, začenši z ameriškim avantgardnim trobentačem Petrom Evansom, znanim predvsem kot vodja svojega istoimenskega kvinteta. Bonov idilični zemeljski raj, kakor bi lahko prevedli latinsko ime projekta LACUS AMOENUS, kolektivno dopolnjujejo še trojica mladih in zanimivih italijanskih glasbenikov, in sicer Simone Massaron na kitarah, Glauco Benedetti na tubi in Tommaso Cappellato na bobnih. Že sama postava, kjer klasično vlogo kontrabasa, kot bomo slišali, perfektno nadomesti tuba, nam da slutiti, da je pred nami ambiciozno tvegan projekt, ki se po zaslugi izjemnih tehnik posameznih glasbenikov dodatno zlije v radikalno zmes improvizacije in kančka zapisanih ali bolje v naprej določenih struktur samih kompozicij.
Že začetna svobodno improvizirana skladba Glauco Benedetti’s Sound of Love nam slušno zariše nekatere bistvene koordinate celotne plošče The Sauna Session. Kvintet nas poleg omenjene zmesi improvizacije in kompozicije skozi celotni session (samo)ironično pelje skozi dinamično in žanrsko raznolike glasbene svetove, kjer nas vedno znova preseneča dramatičnost zvočnih dogodkov, ki nekako sledijo samemu naslovu skladb. Če uvodna skladba res predstavlja karakterno značilno radikalno improvizacijo, kjer se posamezni inštrumenti le punktualistično srečujejo oz. oddaljujejo in le delno sledijo drug drugemu – zvočni izbruh ljubezni tube torej, smo pri sledeči skladbi matador ? MATADOR ?? priča popolnoma drugačni ad hoc zvočni kompoziciji. Začetni kitarski riff, ki se temperamentno najavi kot matador v zvočni bitki z najprej poliritmičnim dinamičnim dramatiziranjem pihalnega dela kvinteta in bobnov, raste, dokler polagoma ne razpade v izmenjujočo se menjavo vodilnega subjekta zgodbe. V nadaljevanju, kjer glavno vlogo občasno prevzemajo različni inštrumenti, smo priča različnim godbenim praksam, ki sežejo od radikalne improvizacije do bolj ritmičnih podivjanih gruvyev, pa vse do bolj elektronsko zastavljenih in dinamično tišjih delov. Skladba se proti koncu umiri v dramatične zadnje izdihljaje pihalnega dela zasedbe, ki se na kraju kot bik le preda.
Podobna domneva programskega/zvočnega sledenja naslovov ali tematskih okvirov skladb se nadaljuje tudi v sledeči, nekoliko mirnejši skladbi Please Flora don’t look at me like that in skoraj hipnotično postrockovski How to kill Peter Evans with a rotating tube, ki nas preko ponavljajoče tubovske teme dobesedno utrujajoče, a vendar inštrumentalno – genialno mori vse do konca. Pravzaprav se nam glede na ironično podstat samega projekta zdi tudi brezpredmetno in nepomembno, ali so glasbene teme in posledično naslove samih skladb glasbeniki določali vnaprej ali kasneje. Kar preseneča, je nekakšna rdeča nit in fluidnost muziciranja, ki so jo Bon in druščina uspeli preko improvizacije ustvariti na dotičnih posnetkih. Nekakšen vrh plošče, kjer se vse najboljše kvinteta zlije v eno, tako predstavlja skoraj 20-minutna kompozicija The mighty cavata bros. Preko začetne solacije Bona na alt saksofonu, ki se mu kmalu polagoma pridruži tudi Evans, se celotna zvočna zgodba sčasoma razvije v najprej bolj tradicionalno zastavljeno post-hardbobovsko ritmiko, ki pa se preko mnogih tišin in preobratov skozi vso kompozicijo suka v najrazličnejše smeri.
Poleg tega, da lahko preko te skladbe občudujemo, da gre res za tehnično in ekspresivno zelo nadarjene glasbenike z izjemnim občutkom za skupinsko dinamiko, je vredno vnovič izpostaviti široko godbeno paleto, ki jo kvintet preko improvizacije doseže. In prav ta je ključ za vseprisotno dramatično slušno napetost, ki nas tudi preko nadaljnjih poslušanj ne zapusti. Mogoče gre razlog iskati prvič v prej omenjenem občutku glasbenikov za kolektivni zvočni prostor, saj si skozi celotno ploščo mojstrsko uspejo pridobiti prostor v navideznem kaosu. Drugič, gre kot vedno za precej različne glasbenike s precej različno glasbeno preteklostjo. In ko se to dvoje združi, nas glasbena zgodovina vedno uči, da smo priča nepredvidljivim in težko opisanim slušnim procesom. Če bi morali izpostaviti določen trenutek na plošči, kjer se zgodi tisti nadvse magični trenutek individualnega sobivanja različnih subjektov, bi izpostavili prav drugo polovico skladbe The mighty cavata bros. Tu nas Bon preseneča z efekti modulirane mini trobente oz. kot jo pojmuje sam „dubstep pocket reed trumpet“. Zadnjemu se v poliritmični hipnotičnosti in zvočno barvni fluidnosti zlijejo še ostali. Priča smo z besedami težko ukrotljivi zvočni zverini, ki se razlije v bolj noizersko ponavljajoče zvočne module, ki se prijetno dinamično iztečejo do popolne tišine.
Tudi v sledečih skladbah plošče The Sauna Session smo priča raznolikim kompozicijam, saj nas peterica neprestano vleče v slušno pozornost. Če denimo v bolj minimalistično in hrupno zastavljeni Saxophone Shaped J občudujemo razširjene inštrumentalne tehnike Bona in Evansa, nas druščina preko minutne skladbice Fanfare le za hip nevrotično zmoti pred odlično, v mirnem tempu zasnovano skladbo Turtles all the way down. Album se tako preko 15-minutne nepredvidljive zvočne odisejade TWNTYTW zopet zaključi z ironično And Now The Quite Symmetric Conclusion, ki nekako v podobni maniri kot začetna skladba sklene radikalno improvizirano vez celotne plošče. Gre torej za dinamično pester album, ki preko slogovno raznolikih skladb preseneča s svežino in drznostjo. Vsekakor plošča prehaja tradicijo tudi bolj sodobnih improviziranih godb, ki prepogosto zaidejo ali v pretirano agresivnost oz. konfuznost ali v neidiomatski minimalizem. Pri poslušanju plošče The Sauna Session boste našli skoraj vse in to v tistem spontanem sosledju, ki ga pričara le prosta improvizacija. Poslušanje bo torej podobno kot v savni. Mučno, a na koncu zagotovo sproščujoče.